Terapevtska pomoč in supervizija za rejnike

Življenje s travmatiziranim otrokom zbuja zelo intenzivna čustva in dinamiko.  Supervizija v rejništvu je ponekod po svetu že utečena praksa. V razvitem svetu stroka rejnikom priznava vlogo sodelavcev, zato se jim priznava tudi potreba po napredku vsakodnevnega dela. Supervizija rejnikov je proces učenja, strokovne rasti in razvoja ter razvijanja zavedanja o svojem delu.

Ena od šibkih točk rejniškega sistema v Sloveniji je dejstvo, da rejnikom v Sloveniji ni omogočena nevtralna oblika strokovne pomoč. Rejniki temno plat svojega doživljanja težko zaupajo socialnemu delavcu (ki je hkrati v vlogi delodajalca in nadzornika), zato se v društvu Vzgon zavzemamo za uvedbo  supervizije  in psihoterapije v rejniški sistem. V supervizijskem procesu bi rejnice in rejniki lahko razrešili mnoge dileme, ki jih imajo ob izvajanju rejništva, skozi osebno terapijo (če bi se izkazalo, da jo potrebujejo) pa bi se soočili in na ustrezen način predelali svoje pretekle in trenutne  stiske, ki se pri delo z ranjenimi otroki odpirajo. Ob vsem tem bi njihovo delo z otroki postajalo vse bolj ozaveščeno in strokovno.

Če ima biološka družina problem, gredo posamezni člani na svetovanje ali pa gre na terapijo cela družina. Če ima rejniška družine dvome, probleme, povezane s posebnostmi svoje družine kot rejniške, potrebuje najprej supervizijo, da vidi, kako skrbi za otroka oziroma kako kakovostne storitve nudi. Nek rejnik na Švedskem je to opisal s prispodobo nogometne ekipe:  “igralci bi lahko igrali tudi sami, toda potrebujejo trenerja, da bi igrali dobro, profesionalno”

Utemeljitev potreb po razvoju novih oblik pomoči rejnikom, je avtorica Alenka Rant predstavila v znanstvenem prispevku z naslovom ” Utemeljitev potreb po razvoju novih oblik terapevtske pomoči rejniški družini – študija primera”, ki je bil leta 2012 objavljen v monografiji Sodobne teme na področju edukacije  (urednika: Janez Vogrinc in Iztok Devetak).